HRČKOV DNEVNIK

 Nekaj dnevniški strani iz življenja malega hrčka Sončka.

2. 10. 2020, PETEK, 15.25

Še vedno sem bila tam in tudi sam sem se zgražal nad tem, kar sem videl. S sorodniki sem tičal v kletki. Bili smo v neki ustanovi, kjer so nas prodajali. V tej ustanovi je bilo še nekaj različnih pasem hrčkov, a mi smo pritlikavi ruski hrčki. Nisem vedel, zakaj nas ta visoka in precej inteligentna bitja potrebujejo. Vedel pa sem, da nihče, ki odide, ne pride nazaj. Okoli nas je bilo približno deset visokih bitij. Okej, ne znam šteti, vendar mislim, da jih je bilo mogoče manj. Nenadoma je eno od visokih bitij odprlo vrata in skušala zagrabiti enega od nas. Tako kot so se bali drugi, sem se tudi jaz bal, da sem tokrat na vrsti jaz.

 

PETEK, 15.40

Bitje je poskusilo zgrabiti ravno mene. Zelo dobro sem se izmikal, vendar mu je uspelo zgrabiti me. Hotel sem se izmuzniti, a ni šlo. Na hitro sem se poslovil. Visoko bitje me je odložilo v majhen prostor, ki so mu rekli transporter. Strah me je bilo in legel sem na tla. Visoka bitja so se klanjala nad mano in še bolj me je bilo strah. Izpraznil sem si ličnice, polne hrane. V transporterju sem bil okoli šest dni. Ne. Notri sem bil približno štirideset minut, samo zdelo se mi je kot šest celih dni.  Nenadoma me je neko drugo dvonožno bitje izpustilo v novo kletko. Zelo sem bil zmeden in nisem vedel, kje sem. Kletka je imela dve nadstropji in pritličje. Čeprav sem bil radoveden, sem zaradi strahu stekel v kot kletke.  Veliko dvonožnih bitij me je opazovalo. Ko pa so odšli, sem stekel v hiško.

 

PETEK, 16.50

Po hiški sem si udobno razporedil vato. Odšel sem po malo hrane, ki je bila v posodici. Hitro sem stekel nazaj v hišico, si izpraznil ličnice in si naredil zalogo hrane. Čez nekaj časa sem zadremal.

 

3. 10. 2020, SOBOTA, 0.35

Zbudil sem se in vse je bilo tiho. Čutil sem, da so visoka bitja v bližini. Ampak nihče me ni prišel pogledat. Takrat sem imel priložnost raziskati kletko. Odšel sem iz lesene hišice in pred seboj zagledal posodico s peskom. Tam sem se povaljal in očistil. Zraven posodice je  bil dolg slamnat tunel.  Malo sem ga pogledal in odšel naprej raziskovat. Blizu je stal plastičen tunel, ki je iz pritličja vodil v prvo nadstropje. Obrnil sem se in iz pritličja raje šel po stopnicah. Takoj sem pred sabo zagledal kolo. Šel sem nanj in se natekel. Pred kolesom sta bili posodici za hrano in vodo. Šel sem v drugo nadstropje, v katerega so vodile le stopnice. Tam je stala plastična hišica, poleg nje pa igračka, v kateri so bili skriti mokarji. Hitro sem jih pojedel, nekaj pa shranil v ličnice za pozneje. Odšel sem v plastično hišico in si še tam uredil vato ter zadremal.

 

SOBOTA, 9.07

Hrup me je zbudil in iz hišice sem pomolil smrček. Malo sem se razgledal naokrog, čeprav ne vidim najbolje. Visoka bitja so se premikala po svojem življenjskem prostoru. Malo nižje bitje me je prišlo pogledat. Iz hiške sem pomolil samo obrazek. Nisem si upal naprej. Bitje me je  kakih pet minut gledalo in prav tako jaz njega. Nato sta iz življenjskega prostora odšli dve dvonožni visoki bitji. Malo sem potaval sem ter tja po kletki. Potem sem šel nazaj v hiško.

 

SOBOTA, 11.30

Dve visoki bitji sta prišli nazaj. Najprej sta šli pogledat mene. Šele takrat sem dojel, da je manjše bitje moja lastnica. Večkrat me je prišla ogledat. Bila je zelo prijazna in prav nič vsiljiva. Ko je v kletko položila svojo tačko, me je bilo malo strah. Najprej sem jo povohal, potem pa splezal nanjo. Pobožala me je po hrbtu in zelo sem se prestrašil.  Kmalu sem ugotovil, da mi ne želi nič slabega. Ko me je dvignila, sem se na smrt prestrašil. Položila me je v majhno okroglo stvar. Začel sem teči po življenjskem prostoru visokih bitij. Nekaj časa sem se sprehajal, potem pa me je visoko bitje dalo nazaj v kletko. Počutil sem se bolj samozavestno. Lastnica me je poimenovala Sonček. Dobil sem občutek, da mi bo življenje tu zelo všeč.

 

STE VEDELI?

·        Če hrček brni, ga moramo pustiti pri miru, saj je na smrt prestrašen.

·        Podnevi hrčka ne smemo prebujati.

·        Po nakupu morate hrčka pustiti pri miru vsaj en teden. Že to, da ga kupite, je zanj zelo stresno. Prilagoditi se mora novemu življenjskemu okolju.

·        Hrčki so na pol slepi, imajo pa zelo dober voh in sluh.

 

Zarja Vrhovšek, 7. a