Spomnim se prvega šolskega dne, ko smo z veliko šolsko torbo in polni navdušenja vstopili skozi šolska vrata. Šole sem se zelo veselila, z veseljem pa sem spoznavala tudi nove prijatelje.
Ko smo stopili v razred, smo se posedli za mize in spomnim se, da je bil to najboljši občutek na svetu. V prvem in drugem razredu smo imeli isto učiteljico, Majo Škrjanc, v podaljšanem bivanju pa učitelja Braneta Božiča. Najbolj mi je ostalo v spominu druženje v podaljšanem bivanju, ko smo se lovili na šolskem vrtu ali pa ob deževnih dnevih v razredu gledali risanke.
Ko smo prišli v tretji razred, smo bili prva generacija, ki je že imela ocene v tretjem razredu, kar se mi je takrat zdelo grozno. A ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da smo dobili nek vzorec, kako bo izgledalo z ocenami.
V četrtem razredu smo imeli pouk bolj umetniško orientiran, saj je naša učiteljica imela tudi interesno dejavnost ljudski plesi in igre, kjer otroci plešejo in pojejo kot v starih časih.
Iz petega razreda mi je v spominu najbolj ostalo izdelovanje ladjic iz stirodurja, saj smo se ob izdelovanju zelo zabavali, in pa seveda šola v naravi, kjer smo odšli v krasno Savudrijo.
Ko pa smo prišli v šesti razred, smo se morali navaditi na veliko novih stvari, kot so na primer, da si se moral prestavljati za vsak predmet v drug razred ali pa to, da so nas premešali in združili s podružnicami in s tem smo pridobili veliko novih prijateljev. V šestem razredu pa smo imeli tudi nacionalno preverjanje znanja, kar je nekaj, česar nimaš vsak dan, in pa tudi tabor v Cerknem, kjer so se ustvarili zelo dobri spomini.
V sedmem razredu mi je bil najbolj všeč naš tabor pri Soči, kjer smo se zelo zabavali, še posebej pri orientaciji, ko smo morali sami oziroma v trojicah slediti zemljevidu, da smo se lahko vrnili nazaj do našega doma.
Osmi razred je najtežji od vseh ... ha ha ha, ne bi rekla! Osebno mi osmi razred ni bil najtežji, najbolj všeč mi je bilo, da se je naravoslovje razdelilo na kemijo, biologijo in fiziko. Kemija in biologija pa sta danes dva od mojih najljubših predmetov.
In končno deveti razred, zadnji in težko pričakovan razred osnovne šole, mineva zelo hitro. V devetem razredu pa smo doživeli nekaj, česar ni doživela še nobena generacija, zaradi epidemije koronavirusa se nam je namreč sredi marca zaprla šola in ostala zaprta vse do junija. Treba se je bilo privaditi na spremembo, pouk je namreč potekal preko interneta. Ko smo se končno vrnili, smo imeli ogromno novih pravil, ki smo se jih morali držati, izvedeli pa smo tudi nekaj slabih novic, in sicer da nam odpade težko pričakovana valeta. Vem pa, da nam ne bi uspelo priti vse do sem brez vseh učiteljev in naše razredničarke Anamarije Erčulj.
Ana Vidovič, 9. b
Komentarji
Objavite komentar