Vstali smo ob 3. uri zjutraj in se z učiteljico Meto
odpeljali do vasi Gozd. Tam smo pojedli zajtrk, popili čaj, ki nam ga je pripravila
gospodinja, pomolili in že smo bili pripravljeni za pot. Gospodar je krave s
soljo zvabil do gospodinje, da jih je poškropila z žegnano vodo za srečno pot
in srečno pašo.
Takoj ko se je začelo svitati, je glavni pastir s soljo
zvabil krave iz ograde in že smo krenili na pot. Krave niso bile preveč
navdušene nad potjo in so nam že po desetih minutah pobegnile nazaj domov. Še
dobro, da sta imela dva pastirja toliko kondicije, da sta dirjala za njimi in
jih prignala nazaj. Čez pol ure smo prišli do travnika, kjer so se pasle druge
krave, zato so naše znorele kot brezglave kokoši. Kmalu smo prišli do ceste,
kjer so se povsem umirile. Le kdaj pa kdaj so še malo zašle s poti. Običaj je
tudi, da pastirji kričijo, če krave ne ubogajo (kdaj tudi zakolnejo).
Po teh urah in pol smo prišli na cilj, na Gojško planino.
Okrepčali smo se z malico in si ogledali pastirsko kočo. Nato smo odšli še na
sladoled v Jarški dom.
Domov smo se vračali po poti
čez Pasje pečine in mimo Svetega Primoža. Pot je bila ponekod zelo ozka in
zanimiva. Našli smo tudi novo razgledno točko.
Na Svetem Primožu, kjer
so nas čakali starši, smo končali našo avanturo s kravami … zvečer pa sladko zaspali …Poljanšek Ela in Maležič Filip 4. b
Komentarji
Objavite komentar