Prešeren mogočen
pesnik je bil,
al' men se njega ne da učit.
Al'mama poreče,
de učit se m'je treba,
drugači po
meni, bo gorje!
Al' Uršiko zalo Prešeren je htel,
al' kaj ko Povodni mož jo je vzel.
Prešeren mogočen
pesnik je bil,
al' Urška ne vzame ne njega, k'je pil.
Večere,
noči sem prebedel,
da Uršiko zalo bi spel.
Al' ta France nam ramena teži
in spat ponoči
nam ne pusti.
Balada je strašna ta dolga počez,
učit
se je treba pred zoro hite.
Ponoči
Ljubljanca šepeče vzdrhti,
Prešeren, falot ti, me htel a ne vzel.
Povodni mož
zavil me v večno temo.
Le kje si mi pesnik mogočen le ti?
Uršika vzela Prešerna bi zdaj,
a kaj ko mož
teme ne vrne je nazaj.
O, kje si ti, srce moje mladosti?
Podaljšala mi starost, mi mladost bi ti.
Postavil v bran bi se ti,
le vrni, le vrni se Uršika ti!
Povodnega moža bi
že jaz ukrotil,
saj sem ga sam naredil.
Prešeren se spoprime s povodnim možem,
padajo iskre, se tresejo tla.
Rjovenje mož odmeva okol,
a Uršika zvita pobegne jim zdaj.
Moža ostala zaprta sta tam,
kjer voda in tema zavladata zdaj.
Samo Merklin, 8. a
Komentarji
Objavite komentar