O
KNJIGI, KI SI JE NI NIHČE IZPOSODIL
Nekoč
je živela knjiga, ki si je ni hotel nihče izposoditi. Samevala je na najvišji
polici v knjižnici. A kljub temu, da je bila v knjižnici šele en dan, je bila
že vsa prašna od dolgčasa.
Na
nek dolgočasen torek je v knjižnico prišel Janezek.
»O,
nova knjiga,« se je začudil. »No, kar vzel jo bom,« si je rekel in šel.
Pred
vrati šole ga je že čakala Anica s psičkom Švrkcem. Anica je Janezkova
sestrica, Švrkec pa njun hišni ljubljenček.
Ko
so prišli domov, je Janezek takoj pokazal knjigo Anici. Knjiga je bila zelo
debela, saj je imela veliko strani, njen ovitek pa je bil narejen iz usnja. Na
njem so bili vzorci, narejeni iz zlata. Anica in Janezek sta si jo komaj
ogledala, ko jima je mama naročila, naj gresta spat. Ko sta zaspala, se je
knjiga za hipec zbudila. »Aaaa,« je zazehala. »Kje pa sem?« in je spet zaspala.
Zjutraj,
ko sta se Janezek in Anica zbudila, jima je Švrkec v gobcu molil knjigo.
»Kaj
pa je, Švrk?« ga je zaspano vprašal Janezek. »Aha, saj res, knjigo je treba
raziskati!«
»A
tukaj je naslov? Velika knjiga! Tukaj pa manjka del naslova.« Janezek je že
prijel del, kjer je manjkala beseda, ko je nekaj zakričalo: »Auuu!« Anica, ki
se je močno prestrašila krika, je trepetajoče vprašala: »Janezek, a si bbbil to
ttti?«
»Ne,
jazz nisemmm bil.«
»Kaj
pa mami?« je vprašala Anica.
»Ne,
ona je že v službi. Saj veš, da je trgovka in da dela tudi med vikendom.«
»No
ja, pozabila sem,« je rekla, »vsakemu se lahko zgodi, tudi meni.«
»Res,
res, no, zdaj pa …«
»Nehajta
že razpravljati, mar ne vesta, da imata v rokah pravo čarobno knjigo? Lahko
vaju peljem v čas naprej ali nazaj!«
In
tako so se začele pustolovščine Švrkca, dveh otrok in čarobne knjige.
Gaja Kukovec, 3. a
Komentarji
Objavite komentar