Naša
družina (zdaj štejemo že 8 članov) se je pred tremi leti (takrat nas je bilo
samo 6, 7. pa je bil na poti) odpravila v Pariz. Za nas otroke je bilo to
zelo veliko presenečenje, saj tako dolgega potovanja še nismo doživeli
(potovali smo v države, ki so blizu Slovenije), za mami in atija pa je bilo to
bolj za sprostitev. Kaj vse smo doživeli in kakšne zelo smešne prigode so se
nam pripetile, pa v nadaljevanju.
Na potovanju smo se imeli odlično, še posebej zato, ker smo otroci do takrat Eifflov stolp gledali le po fotografijah, tokrat pa smo ga videli v živo. Ne le to, še celo na njem smo bili! Otroci smo bili po tem še dolgo čisto navdušeni nad Francijo. Si želite tudi vi na izlet v Francijo? Poznate tisti rek: »kdor čaka dočaka«? To najbrž velja tudi za vas in vaša potovanja v svet.
Med
zimskimi počitnicami leta 2015 (od 21. 2 do 28. 2) smo se odpravili na izlet v
Pariz. V Parizu smo bili le v ponedeljek, torek, sredo in četrtek (23., 24., 25.
in 26. 2), preostale dni pa smo bili na poti v Pariz.
Preden pa smo šli, nam je mami naredila kartončke, na katerih je bilo napisano atijevo ime in njegova telefonska številka. Mami je profesorica francoščine, zato nas je naučila, kako se po francosko reče izgubljen. Za nas otroke je bila ta besedna zveza zelo smešna, saj je zvenela podobno kot "prdi". Teh kartončkov in besedne zveze na srečo nismo uporabili.
Na pot smo se odpravili z avtomobilom, in sicer v soboto v jutranjih urah. Vsi smo bili nestrpni, še posebej mami, saj je ves čas mislila, da je kaj pozabila spakirati. Moj mlajši bratec Gašper je bruhal že v Komendi! Vsi smo mislili, da se bo to dogajalo vse do Francije. Na srečo se ni.
Pot smo nadaljevali po Avstriji, kjer smo se večkrat ustavili za malico in enkrat za kosilo. Zvečer smo se pripeljali v Nemčijo. V mestu Stuttgart smo hoteli prespati v nekem župnišču, a župnika ni bilo doma. Ati je predlagal, da bi prespali v avtu, a je mami protestirala, saj je bila noseča. Zapeljali smo se po mestu in iskati hotele, kjer bi lahko prespali. Nato smo našli nek B&B (Bed and Breakfast). Pozno je bilo in od naporne vožnje smo vsi popadali v postelje.
Naslednji dan je bila nedelja, zato smo šli najprej k sv. maši, nato pa smo pot nadaljevali po Nemčiji do Pariza. Pred Parizom pa je bil zelo velik prometni zamašek.
V Parizu smo prespali tistih par noči v župnišču, čigar župnik je Slovenec in se zelo dobro poznamo. Tam so (začasno) živeli tudi naši prijatelji, tako da nam ni bilo dolgčas. Ker je bila že nedelja zvečer, smo razpakirali, nekaj pojedli in šli spat.
V naslednjih dneh smo si ogledali
mesto. Enkrat smo šli na Eifflov stolp. Bili smo čisto na vrhu, samo še antena
je bila nad nami. Na tem stolpu je tudi neka restavracija, s katere lahko
gledaš mesto in ješ.
Kar trikrat (ne v istem dnevu) smo se postavili v vrsto za muzej Louvre. Tako dolga vrsta je bila! Vsakič smo obupali in iz nje izstopili. Zadnji dan smo končno uspeli priti v ta svetovno znan muzej. Muzej je gromozanski, zato smo si ga ogledali le del. V njem je shranjena Mona Liza slikarja Leonarda da Vincija. Kot vsi ostali smo najprej »rinili« k njej. Tam je bila taka gneča, da je joj!
Naslednji dan smo se z avtom odpravili v Disneyland, ki je od Pariza oddaljen približno 35 km. Tam smo se zelo zabavali. Ker je bila mami takrat noseča, je
moral ati temeljito pogledati, na katere vlakce smrti in druge reči ne sme. To pa je označeno tako, da je poleg imena igrala prečrtan znak, v katerem je narisana nosečnica. Tem znakom smo se vsi smejali. Čisto na začetku smo se z vlakcem peljali po celem Disneylandu. Nato smo šli na vlakec smrti, ki je sicer bil tudi za nosečnice, ampak je bil kar krut. Nato smo šli po labirintu, v katerem smo spoznavali zgodbo Alica v čudežni deželi. Šli smo tudi na šalčke, veliko vrtiljakov, nekje smo našli celo restavracijo.
Po napornem dnevu smo šli v župnišče in šli spat.
V teh dneh smo se po Parizu prevažali s podzemno železnico, avtobusom, s tramvajem … V petek zjutraj smo se odpravili domov. Po Franciji smo se peljali do Nemčije. V Nemčiji pa smo v istem mestu kot prvič (Stuttgart) spet poiskali župnišče. Tokrat je bil župnik doma in nas je sprejel odprtih rok. Naslednji dan smo pot nadaljevali po Nemčiji do Avstrije in nato domov v našo majhno Slovenijo. Tu se je naše potovanje končalo.
Preden pa smo šli, nam je mami naredila kartončke, na katerih je bilo napisano atijevo ime in njegova telefonska številka. Mami je profesorica francoščine, zato nas je naučila, kako se po francosko reče izgubljen. Za nas otroke je bila ta besedna zveza zelo smešna, saj je zvenela podobno kot "prdi". Teh kartončkov in besedne zveze na srečo nismo uporabili.
Na pot smo se odpravili z avtomobilom, in sicer v soboto v jutranjih urah. Vsi smo bili nestrpni, še posebej mami, saj je ves čas mislila, da je kaj pozabila spakirati. Moj mlajši bratec Gašper je bruhal že v Komendi! Vsi smo mislili, da se bo to dogajalo vse do Francije. Na srečo se ni.
Pot smo nadaljevali po Avstriji, kjer smo se večkrat ustavili za malico in enkrat za kosilo. Zvečer smo se pripeljali v Nemčijo. V mestu Stuttgart smo hoteli prespati v nekem župnišču, a župnika ni bilo doma. Ati je predlagal, da bi prespali v avtu, a je mami protestirala, saj je bila noseča. Zapeljali smo se po mestu in iskati hotele, kjer bi lahko prespali. Nato smo našli nek B&B (Bed and Breakfast). Pozno je bilo in od naporne vožnje smo vsi popadali v postelje.
Naslednji dan je bila nedelja, zato smo šli najprej k sv. maši, nato pa smo pot nadaljevali po Nemčiji do Pariza. Pred Parizom pa je bil zelo velik prometni zamašek.
V Parizu smo prespali tistih par noči v župnišču, čigar župnik je Slovenec in se zelo dobro poznamo. Tam so (začasno) živeli tudi naši prijatelji, tako da nam ni bilo dolgčas. Ker je bila že nedelja zvečer, smo razpakirali, nekaj pojedli in šli spat.
V naslednjih dneh smo si ogledali
mesto. Enkrat smo šli na Eifflov stolp. Bili smo čisto na vrhu, samo še antena
je bila nad nami. Na tem stolpu je tudi neka restavracija, s katere lahko
gledaš mesto in ješ. Kar trikrat (ne v istem dnevu) smo se postavili v vrsto za muzej Louvre. Tako dolga vrsta je bila! Vsakič smo obupali in iz nje izstopili. Zadnji dan smo končno uspeli priti v ta svetovno znan muzej. Muzej je gromozanski, zato smo si ga ogledali le del. V njem je shranjena Mona Liza slikarja Leonarda da Vincija. Kot vsi ostali smo najprej »rinili« k njej. Tam je bila taka gneča, da je joj!
Naslednji dan smo se z avtom odpravili v Disneyland, ki je od Pariza oddaljen približno 35 km. Tam smo se zelo zabavali. Ker je bila mami takrat noseča, je
moral ati temeljito pogledati, na katere vlakce smrti in druge reči ne sme. To pa je označeno tako, da je poleg imena igrala prečrtan znak, v katerem je narisana nosečnica. Tem znakom smo se vsi smejali. Čisto na začetku smo se z vlakcem peljali po celem Disneylandu. Nato smo šli na vlakec smrti, ki je sicer bil tudi za nosečnice, ampak je bil kar krut. Nato smo šli po labirintu, v katerem smo spoznavali zgodbo Alica v čudežni deželi. Šli smo tudi na šalčke, veliko vrtiljakov, nekje smo našli celo restavracijo.
Po napornem dnevu smo šli v župnišče in šli spat.
V teh dneh smo se po Parizu prevažali s podzemno železnico, avtobusom, s tramvajem … V petek zjutraj smo se odpravili domov. Po Franciji smo se peljali do Nemčije. V Nemčiji pa smo v istem mestu kot prvič (Stuttgart) spet poiskali župnišče. Tokrat je bil župnik doma in nas je sprejel odprtih rok. Naslednji dan smo pot nadaljevali po Nemčiji do Avstrije in nato domov v našo majhno Slovenijo. Tu se je naše potovanje končalo.
Na potovanju smo se imeli odlično, še posebej zato, ker smo otroci do takrat Eifflov stolp gledali le po fotografijah, tokrat pa smo ga videli v živo. Ne le to, še celo na njem smo bili! Otroci smo bili po tem še dolgo čisto navdušeni nad Francijo. Si želite tudi vi na izlet v Francijo? Poznate tisti rek: »kdor čaka dočaka«? To najbrž velja tudi za vas in vaša potovanja v svet.
Neža Rifel, 8. a
Komentarji
Objavite komentar