LJUBEZNI SI VAM NI TREBA »PRISLUŽITI« Z OCENAMI IN POKALI - intervju z ravnateljem naše šole, Rafkom Lahom

S sošolko sva se dogovorili, da bova ob začetku novega leta intervjuvali ravnatelja OŠ Frana Albrehta, Rafka Laha. Dobili smo se v petek ob 7.30 v njegovi pisarni. Sedli smo na stole in pogovor je stekel …

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?

Živel sem pri babici, ki se je zelo trudila z menoj. Sicer materialno skromno življenje je bogatilo veliko igranja s prijatelji, pretežno v naravi,  in raziskovanje mlak, gozdičkov. Najraje sem imel TELOVADBO, danes se predmetu reče ŠPORT. Zaradi želje po gibanju. In slovenščino – zaradi izredne učiteljice, ki smo jo učenci poslušali z odprtimi usti.

Kaj ste želeli postati v mladih letih? Kdaj ste se odločili za svoj poklic?

Najprej sem govoril, da bom postal duhovnik, kasneje televizijski napovedovalec. Učitelj sem želel postati pri sedemnajstih.

Ste imeli kot otrok kakšnega vzornika?

Seveda. Moja čudovita babica mi je bila prva vzornica: ljubeča, skrbna, delovna, razmišljujoča. Naučila me je veliko stvari. Npr. šivati nogavice, zamenjati zadrgo na hlačah. Kasneje je bil moj vzornik učitelj Rudi , ki me je med drugim navdušil za košarko, za šah. Kasneje pa tudi drugi učitelji.

So vas v šoli kdaj ustrahovali?

Občasno – starejši vrstniki – nasilneži. Na srednji šoli tudi pretepli. Še danes ne vem, kaj je bil razlog.

Kaj ste delali preden ste postali ravnatelj?

23 let sem sem bil kot razredni učitelj zaposlen na Osnovni šoli Komenda. Poučeval sem v 3., 5. in 6. razredu. Osem let sem bil pomočnik ravnateljice, eno leto pa sem vodil vrtec pri šoli.

Kako izgleda vaš običajen delovni dan?

Vstanem ob 5.30. Kopalnica, telovadba, kavica in zajtrk z ženo Danico. Delo za šolo. Pogosto tudi popoldne in zvečer.

Večkrat smo vas že slišali  igrati kitaro. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Že v osnovni šoli. Najprej solo. Kasneje smo fantje ustanovili  ansambel Pink Panter – rock glasba. Še kasneje sem začel spoznavati klasiko na kitari pri učitelju Ivu Droljcu. Nadaljeval sem na Pedagoški akademiji in kasneje na Pedagoški fakulteti kitaro izbral kot predmet za poučevanje mojih učencev na razredni stopnji. Leta 1979 smo mladi fantje organizirali Pop festival Moste 7. Občasno  zapojem in zaigram tudi v prijetni družbi prijateljev.

S čim se ukvarjate v prostem času?

Ni ga veliko; sicer pa grem pogosto v naravo, v gozd. Rad sem ob morju. Rad urejam vrt ob hiši. Preberem pesem, igram šah …

Katera je vaša najljubša knjiga?

Veliko jih je. V tem času izpostavljam knjigo Alkimist, Paula Coelha, pesniško zbirko Salsa, Alojza Ihana … Čaka me knjiga Borisa A. Novaka z naslovom Vrata Nepovrata.

Katero zvrst glasbe najraje poslušate?

Oh, veliko zvrsti. Povezano je z mojim razpoloženjem, željo po določenih zvokih. Etno glasba – slovenska in svetovna, šansoni, tudi rock glasba.

Se ukvarjate tudi s kakšnim športom?

Občasno plavam, kolesarim in igram badminton.

Vsi težko pričakujemo začetek gradnje nove šole. Nam lahko poveste, kdaj bomo lahko sedli v šolske klopi v novi šoli?

Že dolgo čakamo, mar ne? Nadejam se in srčno upam, da bo Občini Kamnik uspelo pričeti z gradnjo šole že v tem šolskem letu. Če bi se to res zgodilo, bomo v novo šolo vstopili na začetku koledarskega leta 2020.

Če bi lahko imeli kakšno super moč, katero bi si izbrali?

Odvisno od situacije. Včasih bi bil neviden, spet drugič bi imel izjemno hitrost, morda rentgenski vid ali pa bi spremenil obliko.

Kaj bi želeli sporočiti učencem ob začetku leta 2018?

Učenke in učenci! V šolo ne hodite zato, da bi morali vedno in povsod biti prvi oz. najboljši. Radi vas imamo takšne, kot ste. Ljubezni si vam ni treba »prislužiti« z ocenami in pokali. Želimo pa si, da v šoli vadite, kaj pomeni biti prijazen in pogumen. Ker biti pogumen ni nekaj, kar pride samo po sebi, ampak odločitev. Odločitev, da je čut za sočloveka pomembnejši od strahu, pomembnejši od sledenja drugim. Zato se ne trudite biti najboljši. Bodite samo prijazni, pogumni in hvaležni. To je vse, kar je zares potrebno.

Ko smo končali z intervjujem, smo se z ravnateljem še malo  pogovarjali in povedal nama je veliko o svoji mladosti. Ravnatelj je bil zelo prijazen sogovornik in počutili sva se dobrodošlo. Počasi smo se poslovili, s sošolko pa sva se mu zahvalili za čas, ki si ga je vzel za naju, in odšli k pouku.

                                                                  Eva Obreza in Ajda Uršič, 7. b