Pozdravljeni, danes vam bom predstavil svojo hokejsko tekmo v Beogradu.

Prejšnji teden smo se odpravili na kar
deset ur vožnje oddaljeno tekmo s Crveno zvezdo. Izpred dvorane smo se
odpravili na pot že ob šestih zjutraj. Prvih nekaj ur smo se zabavali s
pogovori, igranjem igric in sladkarijami. Ustavili smo se tudi na dobro znanih
bencinskih črpalkah, kjer smo po vseh nakupih že mali delničarji J. Eden izmed mojih soigralcev je prinesel tudi nekaj filmov,
zato smo si (nevarno ležeči pod sedeži) ogledali Priklicano zlo, 22 Jump street
in nekaj drugih.
Ob prihodu v mesto smo naleteli na čudež človeštva, prometni zamašek. Kmalu so se začeli prebujati spomini iz preteklih let in turnirjev in spomnili smo se, da je dvorana še bolj zarjavela od naše. To je bil šok in pol. Prva tretjina tekme je potekala bolj leno in počasi z rezultatom nič proti nič. Kasneje se je začelo in padali so goli, zato smo tekmo zapustili kot zmagovalci z rezultatom šest proti ena. Ne ravno presenetljivo, naš trener ni bil navdušen, saj smo se po resnici povedano vlekli kot smrklji J.
Ob prihodu v mesto smo naleteli na čudež človeštva, prometni zamašek. Kmalu so se začeli prebujati spomini iz preteklih let in turnirjev in spomnili smo se, da je dvorana še bolj zarjavela od naše. To je bil šok in pol. Prva tretjina tekme je potekala bolj leno in počasi z rezultatom nič proti nič. Kasneje se je začelo in padali so goli, zato smo tekmo zapustili kot zmagovalci z rezultatom šest proti ena. Ne ravno presenetljivo, naš trener ni bil navdušen, saj smo se po resnici povedano vlekli kot smrklji J.
![]() |
Z leve
proti desni: jaz, Tim, Žan in Ožbe
|
Potem smo si privoščili najbolj sproščeno kosilo, kar jih je bilo možno. Starejša kategorija, ki je odšla z nami, je kot po prerokbi mojega soigralca Tima izgubila tekmo. Šele ob pol noči smo zapustili parkirišče in krenili proti domu. O poti nazaj vam ne morem veliko povedati, saj se spomnim le, da sem v deseturni vožnji zaužil izprošena dva požirka vode. V Kranj smo prispeli ob devetih, tam pa sta me že čakala babica in dedek, ki sta me odpeljala domov. Z vsemi najboljšimi željami sem se hotel odpraviti na zadnjo uro v šoli, vendar bi skoraj odšel prezgodaj, na kar me je opozoril moj oči. Legel sem v posteljo, nato pa se spomnim, da sem mrzlično iskal svojo uro, ki je kazala 17.30 namesto 12.50. Moji dobri nameni so padli v vodo.
Beno Vrečar, 7. a
Komentarji
Objavite komentar