 |
| http://www.vickiblackwell.com/endofyear.html |
Svojih 9 let šolanja sem preživela kar na treh šolah.
Štiriletna Podružnična šola Sela pri Kamniku je zaznamovala začetek moje
osnovnošolske poti. Na tej šoli sem spoznala veliko prijateljev, s katerimi se
še danes najbolje razumem. Na podružnični šoli ni bilo kaj dosti resnega učenja
in lahko priznam, da sem šolo jemala bolj za zabavo (in nisem bila edina).
Naučila pa sem se računati, pisati, vse to na sproščen, zabaven in nepozaben
način.
Na Osnovni šoli Šmartno v Tuhinju je
moja želja po znanju prišla na plano šele v 6. razredu in to le zato, ker se
želela dokazati svoji družini, prijateljem, najbolj pa sebi, da sem zmožna
pridobiti tudi odlične ocene. To sicer ni bilo mogoče pri prav vseh predmetih,
a sem se vedno potrudila po svojih najboljših močeh in s tem postala tudi vsako
leto uspešnejša.
Na področju prijateljstva in odnosov s
svojimi vrstniki, lahko rečem, da sem se vedno ujela s komerkoli in vedno smo
si pomagali in stali ob strani. Mnogi učenci lahko samo sanjajo o tako dobrem
razredu, kot je bil naš v Šmartnem.
Zadnji dve leti svoje osnovnošolske poti
sem preživela na Osnovni šoli Frana Albrehta Kamniku. Priznam, da me je
bilo kar strah začeti 8. razred na povsem novi šoli z novimi učitelji in
sošolci. Ko sem izvedela, da bom vključena v 8. a, sem vedela, da se mi je
nasmehnila sreča. Prav v ta razred sem si želela priti, ker sem nekaj sošolk
poznala že od prej, saj smo skupaj obiskovale obšolske dejavnosti in se zelo
dobro ujele.
To leto je večina sošolk, z mano vred, vstopila v puberteto. Začele smo se
bolj ukvarjati s fanti in svojo samopodobo, odkrito povedano, z vsem, razen s
šolo. Na začetku 8. razreda sem tako začela pridobivati dokaj slabe rezultate.
Dobra stran začetka šolskega leta pa je bila, da je bil strah pred novo šolo
odveč. Strah me je bilo namreč, da me ne bodo sprejeli takšne, kot sem, in
skrbelo me je, da se na šoli ne bom počutila dobro. Na koncu se je vse izteklo
bolje, kot sem pričakovala, tudi pri učenju sem se proti koncu leta zresnila.
Zavedati sem se začela, da potrebujem dobre ocene in da si želim v roke prejeti
spričevalo, na katerega bom ponosna. Učiteljice so me večkrat pohvalile in
veljala sem za eno od pridnih in vzornih učenk. Šolo sem v zadnjih dveh letih
postavila na prvo meto, zadala sem si cilje in jim šla naproti.
V zadnjih dveh letih se je v mojem življenju spremenilo zelo veliko. Začela
sem premišljevati o svoji prihodnosti, postala sem močnejša oseba in bila kos
vsemu stresi, ki je bil prisoten ob koncu 9. razreda. Ugotovila sem, da me zelo
zanimata kemija in biologija, čeprav si nikoli nisem mislila, da me bo kateri
od predmetov tako zanimal. Prepričana sem, da tudi v mojem prihodnjem poklicu
teh dveh predmetov ne bo manjkalo.
Osnovna šola Frana Albrehta je po mojem
mnenju šola, na kateri so najboljše učiteljice in učitelji ter dobri učenci in
prijatelji. Z nekaterimi sošolci smo se še posebej dobro ujeli in upam, da bo
to prijateljstvo trajalo tudi po koncu osnovne šole.
Klara Kogej, 9. a
Komentarji
Objavite komentar