Ujet v zgodbi
Ko stopil v
knjižnico sem prazno,
staro, temno,
zapuščeno,
mi pogled padel je
na knjigo zaprašeno,
Po stopim tja do
nje,
v zraku čutim
čarovnijo,
saj knjiga sama se v
naročje moje dvigne
in mi nudi gledat
staro poezijo.
Tam stric s prstom
mi pomigne,
ko bukvo odprem na
strani stosedemintrideseti
in moje mi telo v
knjigo švigne
gledat, kaj se
godilo je takrat na sveti.
Ko ves zamaknjen
gledam čudo sveta,
ki se v knjigi ves
čas je kazalo bralcam,
se mi razodene
lepota tamkajšnjega soneta,
zato se posvetim
tistim čudnim stvarcam.
In vidim to, kar bi
v knjigi s črkami pisalo,
pred svojimi očmi
kot v gledališču,
a le da sam sem tudi
del predstave
in gledam tam
postavo čudne glave.
Se spomnim, kaj nam
učitelj je govoril,
ugotovim, da to je
zgolj Kupido,
ki se od strahu pred
mano hitro skrije.
Tedaj ugotovim, da v
roke padle so Prešernove mi poezije.
Se spoznam zdaj z
njegovimi junaki:
Povodnim možem,
Lejlo in boginjo Živo,
tam je Valjhun s
svojimi vojaki
ter »zarja, ki zlati z rumenmi žarki glavo sivo.«
Pa vprašam ga – Andreja Smoleta,
kako spet v naš čas
se pride,
on odgovori mi, da
ta knjiga je zakleta
ter da se vrnem
lahko le dokler Sonce ne zaide.
Brž pohitim tja do
obzorja
ter ugledam Sonca
zadnji krajec,
mi pljuča polni žalost in pa sol morja,
a brž zaznam rahel
vrtljajec.
Se telo zasuka mi v
tej sili
In oči zaprem, da
nič več ne vidim,
začutim še, da roka
mi po zraku krili
in že obležim na
tleh ter se smilim.
A veselje zatem
napolni dušo mojo,
od pustolovščine se
trese roka mi vsa,
se vrnem brž v hišo
svojo
in končno spet sem
doma.
Miha Okorn,
6. b
Komentarji
Objavite komentar