PEPELKA PO SEDMOŠOLSKO

V našem 7. c razredu smo poleg Dahlove Rdeče kapice prebrali še odlomek njegove  Pepelke. Nato pa smo se preizkusili v pisanju nadaljevanja humorne pesmi.

http://www.sen.sik.si/voscilnice-pravljice.html

Naslednje jutro, ko je vstal,

(sicer malo je zaspal)

je princ pogledal svojo uro:

kmalu bo dvanajsto bilo!

Hitro srajco gor potegne,

s pasom hlače si zategne

in v mesto oddrvi,

skoraj čeveljček zgubi.

Medtem Pepelka ves čas dela,

proso ločuje od pepela,

v kopalnici pa mačeha

svojim hčerkam lase ravna.

Pepelka vzdihuje,

ker v hrbtu ji kljuje

in joka za tri,

ker vse se praši.

Princ, ki se je podal v mesto,

še vedno išče svojo nevesto.

Hodi po hišah,

trka na vrata,

vidi, kako se dva mulca lasata

in končno – potrka na vrata Pepelkine hiše.

Veselo zakliče:

»Hojla, je kdo doma?«

Mačeha vidi čeveljček, Pepelkino nogo,

Pepelko raje zaklene v sobo.

Nato reče svoji mlajši hčeri:

»Tvoji prsti so predebeli.

Odreži si jih, pa bo šlo.«

In res – hčerka v čeveljček stlači nogo.

Princ jo odpelje na dvor.

Z velikim trudom je Pepelka vrata razbila,

mačeho je pošteno nabila

in šprintala do palače,

oblečena v kratke hlače.

Princu v obraz zakriči:

»Ne vidiš, da sem jaz lepa in ona ni?«

»Si to res ti?«

princ nazaj zakriči.

»Seveda sem jaz, a le zakaj se jezim.

S tabo se tako ali tako ne poročim.«

»Zakaj? Ali je to, da sem te ponesreči zamenjal, prehudo?«

»Ni. Le mislim, da samsko življenje mi bolj ustrezalo bo.«

Princ se je jokal, jo prosil, rotil,

a ves njegov trud čisto zaman je bil.

Pepelka se odpravi domov.

Doma od mačehe zahteva denar: »Daj mi denar, sicer bo hudo.«

Mačeha ji je dala vse, kar doma je bilo.

Pepelka se je preselila,

disko klub ustanovila.

V njem je plesala in pijančevala,

dokler v zaporu ni pristala.

Tam je še zdaj.

Solze toči, da je kaj.

Ela Urankar, 7. c