Nekoč so na ekološkem otoku sredi vasi
živele tri kante. Prvi je bilo ime gospod Papirko, drugi gospodična Steklo,
tretji pa gospa Embalaža. Tedne in tedne so vse kante nepremično sedele in
buljile v ljudi, ki so prihajali mimo. Že dolgo se niso pogovarjale, to pa
zato, ker so se pred tremi meseci sprle, saj da je gospod Papirko rekel, da je
gospodična Steklo grda in da je gospa Embalaža nekaj prikrivala.
“Ooooo!!!
Sita sem že tega, da ljudje vame mečejo vse, razen stekla!”
“Kot
da je meni kaj bolje,”
se je oglasila gospa Embalaža.
“Ti
imaš vsaj nekaj užitnega za jesti!”
je pribila gospodična Steklo.
“No,
ja, saj imaš tudi ti kdaj kaj užitnega,” je odgovorila gospa Embalaža.
“Ja,
to je pa tudi res,”
je spet rekla gospodična Steklo.
Sledil je trenutek tišine. Nato pa ...
“
Imam genialno idejo!”
se je oglasil gospod Papirko, “lahko
začnemo z novo tehniko, ki bi ljudi pripravila do ločevanja odpoadkov. Če je
hrana užitna, odpremo usta, da ljudje lahko stvari vržejo v nas, če pa ni,
imamo usta zaprta in jih ne odpremo.”
“Genialno!”
je vzkliknila gosp Embalaža.
“Se,
strinjam,”
ji je pritrdila gospodična Steklo.
In
ljudje so od takrat naprej vedno pravilno ločevali odpadke, kante pa so imele
dovolj užitne hrane.
Ema Bernot, 4. r., PŠ
Nevlje
Komentarji
Objavite komentar