Bil je čisto vsakdanji dan. Neža je imela preduro,
zato je morala zgodaj vstati. Ko je šla mimo knjižnice, je kar naenkrat
zagledala dva moška, ki sta v avto spravljala dva velika zaboja. To se ji je
zdelo čudno, vendar ne preveč. Nato se je napotila v šolo.
Ko
so minile štiri ure pouka, se je odpravila domov. Avta pred knjižnico ni bilo,
na mestu, kjer je bil parkiran pa je zagledala par kapelj rdeče barve. Ni se
prav dolgo zadrževala, saj se ji je mudilo na trening. Ker staršev ni bilo doma, se je na trening
odpravila peš. Ko je hodila čez most, je zaslišala dva moška glasova. Sklonila
se je, da bi pogledala čez ograjo mostu. Zagledala je dva moška, vendar ne
katera koli moška. To sta bila župan in lastnik mestne knjižnice Homec. Neža se
je spomnila, da sta bila to tista moška, ki ju je videla pred knjižnico. Župan
Homca je v roki držal zvitek vreč za smeti. Hotela je ostati, da bi videla, kaj
nameravata. Ko pa je pogledala na uro, je ugotovila, da se ji bo trening
rokometa začel že čez eno minuto, zato je hitro stekla v telovadnico.
Trening
se je končal ob šestih, ko je bila zunaj že tema. Na poti domov se je na mostu
sklonila čez ograjo in obstala vsa začudena. Zdelo se ji je, da tu nekaj ne
more biti v redu. Odločila se je, da bo preverila, kaj se dogaja. Po stopnicah
se je spustila pod most in na skrivaj poslušala, kaj se pogovarjata moška.
"Nič ne skrbi,"
je rekel župan, ki v roki držal pivo in ga počasi
srkal.
"Saj
nisem v skrbeh za srce, ampak skrbi me, kje bova našla še kakšnega takšnega norca,"
mu je odgovoril lastnik knjižnice.
Župan pa se je samo zasmejal in rekel:
"Norci
so na tem svetu povsod, samo najti jih moraš."
V tistem trenutku je Nežo zasrbel nos in naredila
je veliko napako. Neža ni pogosto kihala, ta kih pa bi bil lahko zapisan v
knjigo rekordov. Slišalo se je približno tako: "Aaačiiiih!"
Župan in lastnik knjižnice sta takoj stekla
pogledat, kaj se dogaja, vendar sta bila prepozna. Neža je že stekla čez cesto.
Župan ji je hotel slediti, a ga je lastnik knjižnice ustavil. Neža je tekla
tako hitro, da bi lahko zmagala na Ljubljanskem maratonu. Ko je pritekla domov,
se je zaklenila v svojo sobo in o današnjem dogodku razmišljala do večerje, ko
jo je mami poklicala, naj pride v jedilnico. Po večerji se je napotila v dnevno
sobo. Prižgala je televizor in po dveh urah gledanja odšla spat.
Ko
se je naslednje jutro zbudila, se je odločila, da bo rajši preiskovala župana
in lastnika knjižnice, kot pa odšla v šolo. Tega sicer ni bilo težko izpeljati,
saj je bila doma sama. Težava pa je bila, ker ni imela nobenega izgovora, zakaj
manjka v šoli. Vendar pa jo je tako zanimalo, kaj tista dva naklepata, da se je
odločila spet odpraviti pod most. Seveda ni pričakovala, da bi se župan in
lastnik knjižnice spomnila, da bi se mogoče morala premestiti. Zato je ni
čudilo, ko ju je spet zagledala pod mostom. Začudila pa se je, ko je videla, da
sta imela v rokah vsak svoj nož in zraven pila pivo. Župan je imel ob sebi
vrečo za smeti, okoli nje pa je bilo jezero krvi.
Neža
se je odločila, da bo poklicala policijo. Policija je prihitela in prijela
sedaj bivšega župana in bivšega lastnika mestne knjižnice, saj sta preprodajala
človeška srca. O Neži so potem pisali v časopisih in govorili po televiziji. In
ko je razredničarka prebrala članek v časopisu, kako je Neža ulovila
kriminalce, ji je takoj opravičila izostanek od pouka.
Katarina Krzyk, 6. c
Komentarji
Objavite komentar