No, imeli smo športni dan.
Ker nisem imel prijavnice, sem moral oditi na pohod. Sprehodili smo
se do Domžal. Pot je bila dolga kakšne štiri kilometre, a meni se je zdela
neskončna.
Na poti smo srečali veliko malih živali, še več pa odpadkov. Večinoma
smo hodili po gozdni poti, malo po betonu, še največ pa po blatu, kar so
dokazovali tudi naši čevlji.
Dolgo smo hodili, nekateri so šele spustili kako kapljico znoja,
medtem ko sem jaz že omagal. Že sem misli, da se mi ne bo uspelo vrniti, a je
eden od učiteljev naznanil, da je čas za malico. Hotel sem že iz hvaležnosti poklekniti pred
njim, a sem se raje lotil svoje malice. Vsi smo bili že malce utrujeni, zato
smo glavno učiteljico vprašali, kdaj bomo šli domov. Odgovorila je, da moramo
hoditi vsaj štiri ure, tako da smo morali hoditi še okoli 2 uri in 15 minut. Ko
smo si lahko odpočili in napolnili baterije, smo veliko lažje nadaljevali našo
pot. Prišli smo do Qlandije in, kot bi mignil, smo bili že pred šolo.
Iskreno povedano, dobil sem žulj ali dva in nog sploh nisem več čutil.
Toda če odštejem vse bolečino, je bil sprehod zelo prijeten in ga bralcem priporočam.
Iskreno upam, da ste uživali v branju tega kratkega spisa, in upam, da boste prebrali še kakšnega.
Luka
Lev Zavasnik, 7. c.
Komentarji
Objavite komentar