IZOBČEN

Ponavadi ima vsak razred tistega enega učenca, ki ga vedno zbadajo in je vedno tarča posmeha. Tu je zgodba, ki sem jo napisala o tem.

Nekoč je živel deček z imenom Anže. Starši so ga imeli radi, nihče si ni mislil, da je kaj narobe z njim. Vendar ga nihče v razredu ni maral. Res, včasih se je delal bedaka, ampak to je počel, ker si je želel malo pozornosti. Vsi so se smejali in Anže se je počutil v redu. Kmalu se je to nadaljevalo. Kasneje Anže ni delal ničesar, da bi jih nasmejal, le malo ''štorast'' je bil. Vsakič, ko je kaj naredil, ali pa ko so kaj omenili, se je kakšen sošolec vedno oglasil in zaklical njegovo ime. Anžeta so ves čas zbadali, se norčevali iz njega … Ni bila kriva le njegova ''štoravost'', temveč tudi ocene in posamezne lastnosti (npr. nekateri strahovi). Klicali so ga šupak, peder, kreten ... Anže je bil v redu fant, ampak nihče ni videl tega. Imel je probleme s šolo, prijatelji … Vedno se je zdel vesel, nasmejan fant, ki nikomur noče nič slabega, ampak počasi je padel v depresijo. Vsakič, ko je prišel domov, je planil v jok, vse dneve je ležal ali pa igral igrice in bil popolnoma brez volje.

Nekega dne mu je bilo dovolj, vzel je nož, se zaklenil v kopalnico in šel z njim globoko pod kožo. Hotel si je prerezati žile, hotel je umreti, dovolj mu je bilo tega brezupnega življenja. Kmalu se mu je začelo temniti pred očmi. V tistem trenutku je mama prišla domov. Poklicala je njegovo ime, vendar ta se ni oglasil. Šla je v njegovo sobo, ni ga bilo tam, iskala ga je povsod, vendar ga ni našla. Poklicala ga je po telefonu in ugotovila, da je v njegovi sobi. Slišala je ropot, ki je prihajal iz kopalnice. Šla je do vrat in rekla:

''Anže, si to ti?''

Nihče se ni oglasil. Poskušala je odpreti vrata, vendar ji ni uspelo. Nekajkrat je še izgovorila njegovo ime. Nič. Poklicala je očeta, naj pride domov. Ko je prišel, je podrl vrata in to, kar sta videla, ju je šokiralo. Njun sin, oblit s krvjo in z nožem v roki,  zraven pa poslovilno pismo. Mama je planila v jok. Poklicala sta rešilce, ti pa so ga odpeljali v bolnišnico. Tam sta bila cel dan in čakala na izvide. Ven je pršel zdravnik in jima povedal, da ni več upanja. Njun sin je bil mrtev. Mami in očetu se je porušil svet. Oba sta planila v jok. Ko sta odšla, se je mama odločila prebrati poslovilno pismo. Pisalo je o tem, kako nesrečen in žalosten je bil, kako so ga vsi zbadali in se norčevali iz njega ter ga žalili, pisalo je o depresiji in o tem, kako ni več videl smisla življenja. Napisal je, da je zdaj srečen, zdaj ga nihče ne bo zbadal. Mama je začela jokati in kleti, zakaj je to doletelo ravno njo, zakaj si je ravno NJEN sin vzel življenje.

V šoli je učiteljica organizirala dodatno razredno uro in učencem povedala, kaj se je zgodilo. Večina jih je bilo šokiranih, drugi so jokali. Začeli so razmišljati in žal jim je bilo, da se je to zgodilo. Spomnili so se na vse dobre stvari, ki jih je naredil in da sploh ni bil tako slab. Kako je vedno vse spravil v smeh in se ni nikoli iz nikogar norčeval. Vsem je bilo hudo, vsi so bili jezni nase, da so ga zbadali. Za tem je njegov najboljši prijatelj padel v depresijo, začel je početi iste stvari kot jih je Anže. V razredu je bilo vse drugače. Starša sta se za tem ločila, mama je padla v depresijo, oče je začel piti. Vse se je spremenilo.

To ni resnična zgodba, izmislila sem si jo na podlagi stvari, ki sem jih videla in jih prebrala, ter stvari, ki so se dogajale mojim prijateljicam in meni. Hočem samo povedati, kako zelo lahko besede nekoga prizadenejo. Prosim, ne pripravite nekoga do tega, da si bo vzel življenje. Upam, da vam bo ta zgodba dala misliti in da se boste začeli zavedati svojih dejanj. Besede lahko bolijo bolj kot udarci.

Lep dan.

                                                 Sara Lesjak, 7. c