2. MESTO NA ŠOLSKEM LITERARNEM NATEČAJU SKRIVNOSTI

Skrivnosti vesolja

(Anže Rifel, 4. r., PŠ Nevlje)

Neko noč, ko je zvezda Severnica opravljala svoje delo, je razmišljala, kaj bi počela podnevi, ko ima prosti čas, da se ne bi spet dolgočasila. Razmišljala je, da bi šla na obisk k Soncu. A kako? Pa se ji je posvetilo: »Točno na koncu Malega voza stojim, pa še Velikega psa imam!« In je šla po Velikega psa, ga vpregla v Mali voz in se zjutraj meni nič tebi nič pripeljala k Soncu.

            Sonce ni nič opazilo, šele ko je rekla: »Dober dan«, jo je presenečeno zagledalo:

            »Joj, kaj pa ti delaš pri meni?!«

Pa je rekla:

            »Od Malega voza sem prišla, tam mi je bilo dolgčas in sem pomislila, da bi šla        malo k tebi!«

Sonce je bilo zelo začudeno, saj samo ne bi potovalo tja do Malega voza. Pa ji je odvrnilo:

            »Veš, ti ne moreš k meni na obisk, jaz delam podnevi, ti pa moraš delati      ponoči! Poglej ljudi, kako se zmedeno in nesrečno ozirajo na naju, saj še niso            videli dveh sonc na nebu!«

Severnica je samo gledala in poslušala.

Sonce je reklo:

            »Podnevi se lahko sprehajaš po Rimski cesti, skočiš v kakšno črno luknjo in            pomagaš pri rojevanju novih zvezd. Kar koli, samo da ponoči prideš nazaj na svoje mesto in opraviš svoje delo.«

Komaj jo je prepričalo, da je Severnica odšla, saj je bila nagajiva in se ni pustila kar odsloviti. Vsa je bila zamišljena.

            Posvetilo se ji je, Soncu bo še malo ponagajala. Nagovorila bo svoje prijateljice zvezde, da jih Sonce vabi na obisk. Zvečer so jo dobro poslušale in bile zelo vesele. Severnici so rekle, da pojdejo takoj naslednji dan. Zjutraj so že bile pri Soncu, ki jih, kot včeraj Severnice, ni opazil. Začuden je bil, ker so ljudje tako gledali vanj. Zvezde so ga prestrašile: »BU!!!« Sonce je poskočilo in prikazalo se mu je devetinšestdeset zvezd! Zmedeno je vprašalo:

             »Joj, že spet, pa ja niste vse Severnice!?«

Vedelo je, da je vsega kriva Severnica.

            »Poglejte, koliko nas je! Preveč svetlo, preveč vroče! Pojdite domov!!! Tam lahko zdaj, ko je dan, delate, kar hočete, jaz pa moram biti samo!!!«

In domislil se je, kaj naj stori s Severnico, da bo dala mir. Zvezde so morale domov, le Severnico je Sonce zadržalo tako, da jo je pocukalo za lase, da je zacvilila. Ostro jo je pogledal in resno rekel:

            »Pojdi v Črno luknjo k zvezdnatemu Zmaju, osamljen je in si želi družbe.«

            Ni ji bilo čisto všeč, ni vedela, kakšen je v resnici Zmaj in se ga je malo bala. Skrbelo jo je, da je večji, svetlejši in bolj vroč od nje. Prav počasi se je napotila k Črni luknji. Nad vhodom je zagledala tablo z napisom: POZOR, V TEJ LUKNJI JE ZVEZDNATI ZMAJ!!! Malo jo je stisnilo pri srcu, a ker je bila trmasta in na vsak način hotela pregnati dnevni dolgčas, je vstopila v dolg rov.

            Zmaj ni bil vajen obiskov, v tej luknji je že tisočletja samotaril. Naenkrat je bila njegova črna luknja vsa svetla in topla, kot že dolgo ne.

Severnica je jecljala:

            »D-d-dober d-dan!«

Zmaj je odgovoril:

            »Nikar se ne boj, nisem hudoben, se spomniš tisočletja nazaj, ko sva bila še otroka?«

            »Seveda, ti še nisi bil tukaj, kdo te je poslal sem?«

            »Sonce,« je odgovoril zmaj.

            »Veš kaj, pojdiva temu Soncu vrnit svoje,« je rekla Severnica. »Nič ne skrbi, zmaj, imam načrt. Najprej pojdiva k zvezdni peči, potem bom odigrala svoje.«

Skupaj sta se odpravila k zvezdni peči, kjer se rojevajo nove zvezde. Eno sta posvojila in jo poimenovala Kamenko. Potem se je zgodilo nekaj, kar je Severnici prekrižalo načrte. Mali zvezdek je bil tako živahen, da jima je s svetlobno hitrostjo ušel. Joj, in to naravnost k Soncu!

Sonce ga je vprašalo:

            »Kaj pa je tebe k meni prineslo? Si tudi ti od Severnice?«

Kamenka pa je gnala ena sama radovednost, ničesar še ni vedel:

            »Kdo je Severnica?«

Sonce se je zarežalo:

            »Se šališ?«

Bilo je znervirano, Severnica mu je spet zagodla. Kamenko je moral počakati, da pride kdo ponj. Naposled se res prikaže Severnica. Komaj jo je dočakal. Severnica je bila tokrat prizanesljivejša do Sonca, opravičila se mu je, da ga spet moti pri delu. Kamenka pa poučila, da je ona Severnica, da bo zdaj skrbela zanj in da jo mora zato poslušati, da ne bo nereda v vesolju. Povedala mu je tudi, da podnevi ne sme k Soncu, ker opravlja svoje delo. Sonce je pomežiknilo in si mislilo:

            »No, končno ima Severnica polne roke dela!«