V
ponedeljek, 29. 9, smo se sedmošolci odpravili na Krvavec. Na parkirišču smo se
dobili ob 07.30, od tam pa smo se odpeljali z avtobusoma. Na Krvavec smo
prispeli okoli 8.30. Z gondolo smo se odpeljali na točko, kjer naj bi se naš
pohod začel.
 |
| Foto: Timotej Rauter |
Po petnajstih minutah hoje nam je že vsem
postalo vroče, pa čeprav nam je bilo v gorah na začetku tako mrzlo. Po
nadaljnjih petnajstih minutah hoje smo vsi postali žejni ter grabili za
pijačam, ki so nam jih dali na začetku. Ko smo prišli na nek hrib, smo se vsi
odpočili, misleč da smo končno na cilju, a smo se motili. Ko so nam učitelji
povedali, da še nismo na cilju, so se nekateri učenci razburili, saj so nas vse
že bolele noge. Izvedeli smo, da moramo iti še dol, a to ne po navadni poti.
Morali smo lezti dol po hribih, pokritih z visoko travo, kamenjem in borovci.
Bila je le neka ozka vijugasta pot. Skoraj vsak učenec je vsaj enkrat padel. Ko
sem hodila po poti, je neka učenka za mano padla s poti ter se zapletla v
borovec. Sama sem le enkrat padla. Ko smo se približevali cilju, pa smo se jaz
in še nekateri učenci z učitelji vred izgubili. Namesto da bi že prej zavili na
drugo pot, smo še vedno hodili dol. Ko so bili nekateri učenci že na cilju, smo
mi prehodili še dodatnih 50 m. Naš cilj je bil prečudovit travnik s kravami,
jezeri in pastirsko kočo. Tam smo lahko končno pomalicali. Potem je sledilo pol
ure pogovarjanja s prijatelji, lovljenja, poležavanja in počivanja. Ko so nam
učitelji rekli, da moramo iti do gondol, smo bili vsi žalostni, da je bilo
prijetnega počitka konec. Ko smo hodili nazaj, smo se sproti ustavili še pri
neki gostilni, kjer smo imeli še en počitek. Učenci, ki so imeli s sabo denar,
so si lahko kupili pijačo. Nato smo spet nadaljevali pot.
Ko smo
končno prispeli do gondol, smo se z njimi spustili nazaj do parkirišča, kjer
sta nas spet čakala naša dva avtobusa. Z njima smo se odpeljali nazaj do
parkirišča pred šolo. Prispeli smo okrog druge ure, veseli da je bilo napornega
izleta konec in da smo spet v domačem mestu.
Nina
Ogrin, 7. c
V
ponedeljek, 29. 9. 2014, smo imeli športni dan. Ob 7.30 smo se dobili pred
šolsko telovadnico. Ob 7.45 smo odrinili s parkirišča. Na avtobusu sem sedel z
mojim najboljšim prijateljem
Vzdušje na
avtobusu je bilo veselo in mirno. Smejali smo se in se pogovarjali. Ko smo
prišli do spodnje gondolske postaje, so nas učiteljice in učitelji pozdravili
ter nam predstavili pot. Nato smo se razporedili v skupine, tako kot smo bili v
gondolski kabini. Ko smo prišli na zgornjo gondolsko postajo, so nas učitelji
razporedili po razredih. Nato smo hodili po nevarnem skalnem prepadu. Odprl se
nam je lep razgled na Triglav oz. Julijske Alpe in druga gorstva. Čakal nas je
naporen teren, kajti pot je peljala po strmem hribu. Relativna višina med nami
in vrhom je bila 200 metrov. Ko smo prišli na vrh, se je ves trud splačal,
kajti pred nami se je razprostirala prečudovita pokrajina. Ko smo se spočili,
smo se začeli spuščati po drugi strani vrha. Bil sem med prvimi in ko sem se
prebijal skozi nizko grmičevje, sem stopil v
luknjo, ki je bila pod listjem in si zvil nogo. Naprej nisem mogel
hoditi, a čez čas sem si opomogel. Nekaj kilometrov smo še hodili, ko smo
zagledali »čarobni kraj«. Na hribčku so se
pasle krave, v dolinici pa je bilo majhno jezero in pastirska koča.
Takrat je bil tudi čas za malico. Bil sem pošteno lačen. Čez kakšnih 20 minut je
prispela počasna skupina. Počakali smo, da so še oni pojedli, nato pa smo
krenili na pot. Povratek je bil enkrat krajši kot pot za naprej. Učitelj nam je
dovolil, da smo tekli, tisti ki smo si želeli biti prej pri gondolski postaji,
a smo se dogovorili, da jih počakamo na določeni točki, da ne bomo skrenili s
poti. Tekli smo in tekli … in na naenkrat zagledali gozdno jaso. Tam smo
počakali na skupino, ki je bila daleč za nami.
Ko so vsi prišli, smo se odpravili kilometer oddaljeno gostilno. Tam smo
se odžejali in se odpravili proti postaji. Pri postaji so nas čakali učence z
astmo, ki so hodili bolj počasneje, in nato se spustili po kabinski gondoli.
Športni dan
se mi je zdel zelo zanimiv in veliko sem doživel, kajti videl sem veliko
naravnih lepot in upam, da je bilo všeč tudi drugim sošolcem in sošolkam.
Timotej Rauter, 7. a
Komentarji
Objavite komentar