Andrés Valdés y Fuentes, pantomimik, igralec in režiser, se je rodil 14. julija 1936 v Havani na Kubi. Najprej je odpotoval v Mehiko, kjer je uspešno nastopal v različnih kulturnih ustanovah. Pri dvaindvajsetih letih se je odpravil v Ameriko, kjer je kot komik nastopal v kubanskem ansamblu. Po dveh letih se je odločil, da gre v Evropo. V Parizu je postal učenec največjega umetnika pantomime Etiennea Decrouxa in nekaj časa tudi asistent znanega pantomimika Marcela Marceaua. Mojster pantomime je to zvrst umetnosti prinesel tudi k nam v Slovenijio. Kot sam pove je pantomima njegova velika ljubezen in strast. Razumejo jo vsi ljudje ne glede na materni jezik, zato odpira vrata vsem po svetu.
Zakaj ste
se odločili postati pantomimik?
S to umetnostjo sem se srečal v New Yorku, kjer sem delal kot plesalec s kubansko skupino. Tam sem videl velikega francoskega umetnika pantomime Marcela Marceauja, ki je že nekaj let nazaj umrl (op. 2007). Ko sem videl, kaj dela, sem vedel, da to želim početi tudi sam. Prijateljica v Ameriki, ki je takoj začutila, da imam smisel za pantomimo, mi je povedala, da je to ena izmed zvrsti umetnosti, ki se je lahko učimo, in sicer v Parizu. Spodbudila me je, da se odpravim v Pariz in se lotim tega študija.
Ali vas
je družina podpirala pri vaših odločitvah?
Že od malega me je moj oče podpiral. On je bil violinist. Leta 1933, ko je bila ekonomska kriza, pa je izgubil službo in šel vozit tramvaj. Ko se je oče vračal iz službe domov, je žvižgal. Vsakič, ko sem ga zaslišal v svojo posteljico, sem zaplesal z rokami in oče je rekel: "Ta bo pa plesalec!" Ko sem bil večji, me je vodil v gledališča. Gledal sem muzikale, oče pa mi je razlagal: "To je sopran, bas, bariton ..." Kadar je bila otroška prireditev, kjer sem lahko nastopal s plesom, ali tekmovanje, me je oče peljal tja. Imel sem srečo. Dobival sem nagrade: prvo ali drugo. Bil sem majhen, oblečen v kubanske srajce z volančki, ki so ob vsakem gibu zaplapolali. To je bilo za gledalce zelo učinkovito. Veliko sem nastopal.
Ali je
bilo za vas težko zapustiti Kubo in priti v Slovenijo?
Moj odhod s
Kube je v bistvu zanimiv splet okoliščin, ko sem uspešno opravil avdicijo za
nastope v kubanski plesni skupini in z njimi odpotoval na gostovanje v Ameriko.
Mladostna radovednost me je tako oddaljila od domače Kube in uspehi, ki sem jih
dosegel na tej poti, so bili razlog, da je bilo po določenem času za vrnitev
prepozno. V novem okolju sem postavil temelje moji umetnosti in dolga leta sem
vztrajal na tej poti. Moj cilj ni bil priti v Slovenijo (takrat sploh nisem
vedel, da Slovenija obstaja). Želel sem spoznati umetnost giba različnih kultur
sveta in nenazadnje sem celo želel ostati na Japonskem. A do tja nisem uspel
priti, vmes se je nenačrtovano “zgodila” Slovenija, kjer sem ostal in s svojo
umetnostjo obogatil slovenski kulturno-umetniški gledališki prostor. Ni mi žal,
da sem zapustil Kubo, saj sem se na tej poti naučil ogromno, spoznal zanimive
ljudi in pridobil dragocene izkušnje.
Kaj vas
je prepričalo ostati v Sloveniji?
Na poti
svoje poklicne kariere sem odšel s Kube v Mehiko, pristal v Parizu in nato
iskal države, kjer nisi potreboval vize. Med njimi je bila tudi Jugoslavija
(ena izmed njenih republik je bila Slovenija). Ker sem imel naslov dveh
slovenskih igralk, ki sem ju spoznal v šoli pantomime v Parizu, sem odšel na
pot v Slovenijo in se oglasil pri njiju. Obe sta bili profesionalni igralki in
povabili sta me na radio in televizijo, kjer so mi kmalu dali možnost, da se
predstavim gledalcem. Odzivi na mojo pantomimo so bili zelo dobri, ljudje so
pisali in se navduševali nad mojim delom. Presenečeni gledalci so klicali na
televizijo ter spraševali, ali sem gluhonem, ali sem naše gore list … Zato
pravim, da se je moja pantomima razvila tukaj. Tukaj sem opazoval življenje,
denimo, kako hitro se premikajo ljudje, kolesa, avtomobili, psi. Dodal sem jim
samo oblike, in sicer iz izkušenj, kakršne sem imel kot Kubanec s francosko
tehnično podkovanostjo. Iz tega sem razvil tudi svoj način poučevanja. Danes
lahko rečem, da sem Slovenec, vem tudi, da sem takoj začutil, da bom ostal v
Sloveniji in zdaj je tu moja nova domovina. Lahko bi šel v Nemčijo, kjer bi
lahko zaslužil več, a v Sloveniji mi je bil všeč odziv ljudi na moje predstave.
Ljudje so bili tudi zelo prijazni.
Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili pantomimik, igralec, režiser?
Glede na to, da me je iz plesa po
spletu okoliščin odneslo k pantomimi, bi najbrž ostal plesalec. Zagotovo pa
tudi komik. Kot plesalec pa ne bi bil nikoli mednarodno priznan. Plesal sem
tipične kubanske plese: cha cha ca, rumbo, salso … Kot pevec – nikakor. In kot
igralec sem bil omejen le na špansko govoreče področje. Kot pantomimik pa sem
vse: najboljši pevec, plesalec, igralec. Pantomima mi je dala to možnost.
Zakaj je
bil Marcel Marceau vaš vzornik?
Marcel Marceau je velikan pantomime, ki je žal že odšel za
vedno! Njegova umetnost ostaja v meni, ostaja z nami! Naj povem, zakaj Marcel
Marceau ostaja moj vzornik: Po enem letu nastopanja v Miamiju smo s plesno
skupino odšli v New York. Tam sem bral časopis in prebral: "Danes zadnjič
nastopa Marcel Marceau." Kupil sem si najcenejšo vstopnico, ker nisem
vedel, kaj bom videl. Sedel sem visoko v eni zadnjih vrst. Začela se je
predstava. Obsedel sem in gledal. Bil sem omamljen od tega, kar je pokazal ta
človek, kaj je delal sam in kaj s skupino. Spominjam se, da sem si rekel:
"To je tisto, kar bi jaz rad delal." Privarčeval sem denar in
odpotoval v Pariz študirat pantomimo. Želel sem na šolo, kjer je učil Marcel
Marceau, a je bila takrat zaprta, ker je mojster nastopal v tujini. Zato sem se
pridružil šoli Etienna Decrouxa, ki velja za očeta sodobne pantomime. Imel sem
tudi to srečo, da sem spoznal Marcela Marceauja (javnosti najbolj poznan po
vlogi Bipa, črno-belo naličenega klovna v progasti srajci in belih hlačah). In
moj najlepši uspeh v življenju je bil – biti njegov asistent! Ker v njegovi
skupini ni bilo več prostora, me je potem povabil, da postanem njegov asistent.
Koliko
časa že živite v Sloveniji?
V Sloveniji
živim že dalj časa, kot sem živel na Kubi. Ko sem zapustil Kubo, sem bil star
17 let, v Sloveniji pa živim že od leta 1964, torej 56 let.
Ljudje se
vas spominjajo tudi po nastopih v osnovnih šolah. Kaj vam je takrat najbolj
ostalo v spominu?
Bilo je
obdobje, ko sem umetnost pantomime širil med otroki in mladino. Za mlajše
otroke v vrtcih sem ustvaril štiri pantomimske pravljice, v katerih je bil
glavni lik simpatičen, neroden mož “Gospod Mimo”. V osnovnih šolah pa sem
mladim predstavljal umetnost pantomime v obliki poučno-zabavno-animacijske
gledališke ure. V spominu mi bodo za vedno ostale polne šolske telovadnice in
razredi, vedoželjne oči, huronski smeh in navdušenje. Zabavalo me je, kako
otrokom ni bilo jasno, da lahko brez pravih predmetov, brez besed in samo s
svojim telesom pripovedujem cele zgodbe.
Kaj so po
vašem mnenju najpomembnejše lastnosti dobrega sodobnega pantomimika?
Sodobna
pantomima od mene zahteva, da vso iluzijo ustvarim s svojim telesom, grimasami,
kretnjami, vse ustvarjam s svojo notranjostjo. To pomeni, da moja primarna
naloga ni, da s šalami zabavam gledalce, temveč da jih pritegnem, da me dovolj
pozorno opazujejo in razumejo mojo sugestijo. Zaradi vsega naštetega je sodobna
pantomima bistveno bolj izčrpavajoča kot klasična, kjer si pri izvajanju lahko
pomagaš še z drugimi izraznimi sredstvi, kot je glasba, kakšen predmet, scenski
rekvizit ... Seveda je zelo pomembna tudi domišljija. In užitek biti na odru,
kar gledalec čuti.
Bili ste
eden redkih pantomimikov daleč naokrog, ki so lahko od svojega dela živeli. Je
to danes še mogoče?
Večkrat
rečem, da če bi prišel v Ljubljano zdaj, ne bi imel od česa živeti. Ljudje
visijo na telefonih in življenja ni. V komunizmu smo imeli vsaj skupnega
nasprotnika, zdaj se Slovenec spravlja na Slovenca, z najboljšimi prijatelji se
vidimo enkrat na mesec. V časopisih beremo samo slabe stvari, kar najprej neki
dogodki dvigujejo oblake prahu, potem pa zadeve zastarajo ali pa jih pometejo
pod preprogo … Ni več občutka varnosti, ki ga je prejšnje obdobje v naši družbi
nudilo. Materializem nas je pokvaril. Kaj naj torej pokažem v pantomimi? Skozi leta
so zelo padli tudi honorarji, še bolj priljubljeno pa je postalo, da bi moral
pri projektih sodelovati prostovoljno. V teh časih veliko umetnikov, ki niso
zaposleni v institucijah (gledališčih, umetniških hišah, galerijah …) in so
samozaposleni v kulturi, živi težko. Ko sem torej dobil priložnost, da grem v
pokoj, odločitev ni bila težka.
Njegova
moč se skriva v mimiki in rokah. Moč sodobne pantomime je, ko gledalcu nekaj
sugeriraš in to postane resnično. Za konec Andrés Valdés še pove: “Še preden
začne deževati, pa pozdravljam svoje vnuke, Evelin, Anastasijo in Teodorja.”
Evelin Kosić, 7. c
Fotografije: Osebni arhiv Andrésa Valdésa
Komentarji
Objavite komentar