Predzadnjo pomladno sredo, devet dni pred začetkom poletja, se je sonce
odločilo, da bo radodarno delilo svojo toploto v naši domači pokrajini. Že pred
našim odhodom iz šole je odločno pokukalo izza visoke Špice in se dvigovalo vse
višje v nebo.
Na Arrivinem avtobusu je bila vesela atmosfera, vse dokler nismo
prispeli do spodnje postaje nihalke na Veliko planino. Prvi potniki smo potrpežljivo
počakali še preostale sošolce, tudi tiste iz Nevelj, da smo vsi po vzpenjanju s
kabino prispeli na največjo visokogorsko pašno planino v državi.
Tisti, ki še niso obiskali Velike planine, so bili deležni posebne
dobrodošlice. Si prestavljate, kako bi šele bilo, če bi jih z leseno palico
recimo petkrat?
Čeprav nas je močno mikala sedežnica, smo napeli nožne mišice in
se naprej odpravili peš. Bilo nam je jasno, da je danes pohodni športni dan.
Čez nekaj časa smo na območju Zelenega roba olajšali nahrbtnike in
razveselili svoje želodce z malico, ki smo jo s seboj prinesli iz šole.
Čuvajka snega (tako sem jo poimenovala), brez svojega stropa, ker
se je porušil, je bila prva naravna znamenitost, ki smo jo zagledali. Jamo Vetrnico
so pred časom pastirji uporabljali kot naraven hladilnik.
Prijetno osveženi smo nadaljevali pot do naslednje znamenitosti.
Tokrat je ta bila kulturno zgodovinska. Stara, siva pastirska koča ovalne
oblike je bila obdana s kamnito ograjo. Bajta je obnovljena in služi kot muzej,
poimenovana je pa po starem pastirju v Preskarjevo kočo. Ko sem vstopila v njo,
sem opazila, da nima oken kot sodobne hiše. Bilo je ognjišče, stare posode za
hrano in vodo, pinja, pastirjeva obleka in različno orodje.
Obogateni z novimi naravoslovnimi podatki smo se odpravili
nabirati zelišča za čaj.
Učitelji so nas usmerjali in pomagali, da ne bi škodovali
rastlinstvu. Zato smo bili zelo pozorni na zaščitene in ogrožene rastline,
najbolj pa na vijoličaste cvetice murke, ki se junija pogosto pojavlja na
Veliki planini.
V Jarškem domu, približno sto petdeset metrov nižje od najvišje
točke na planoti, je zadišalo po slastnem kosilu.
Pašna planina bi bila nepopolna brez krav, ki so tudi ena od
znamenitosti čarobne planote. Prvič v življenju sem jih pobožala.
Na poti nazaj, na Gojški planini,
smo srečali starejšega pastirja. V resnici je to dedek moje sošolke.
Verjamem, da ji pripoveduje veliko zanimivih zgodb. Ona zagotovo pozna
originalen recept za izvirni trnič.
Ko se je nagajivo sonce že počasi začelo spuščati proti najvišjemu
slovenskemu vrhu, smo prispeli do Rakovih ravni, kjer nas je čakal razhlajen
avtobus in nas odpeljal nazaj do šole.
S seboj sem prinesla spominke, ki sem jih kupila na Veliki
planini. Za enega, ki je bil na podplatu pohodnega čevlja sploh nisem vedela,
dokler me niso na njega opozorili doma. Ah, te krave.
Brezplačno darilo in
čudovit dan ...
Komentarji
Objavite komentar