SEDMOŠOLCI NA TABORU SOČA

1. dan na naravoslovnem taboru

Zjutraj smo odšli izpred šole ob pol devetih zjutraj. Peljali smo se približno dve uri, nakar smo se ustavili tudi na črpalki, kjer smo lahko odšli na stranišče, in pojedli našo malico. Potem smo se še nekaj časa peljali in kmalu prispeli na naš cilj. Hitro smo razpakirali kovčke in odšli na naše zgodnje kosilo. Po kosilu smo imeli eno uro časa za druženje, nato pa smo se razdelili v skupine in odšli na našo prvo delavnico. Ena skupina je odšla na delavnico začutimo okolje, druga na orientacijski sprehod. Imeli še eno uro časa, da smo se uredili za spanje, ki je bilo predvideno za deseto uro.

To je bil naš prvi dan na taboru in misliva, da je bil zelo poučen in zanimiv.

2. dan na naravoslovnem taboru

Zjutraj nas je ob približno sedmih zbudila glasna glasba iz harmonike, na katero je zaigral naš sošolec. Imeli smo pol ure, da so se uredili, saj smo imeli nato jutranji sestanek. Na sestanku smo se pogovorili, se porazdelili po delavnicah in si določili dolžnosti, ki jih moramo narediti čez dan. Po sestanku smo odšli na zajtrk, nato pa na naše prve delavnice, ki so bile iste, le vrstni red je bil drugačen. Ko smo prišli z delavnic, smo imeli kosilo, nato pa eno uro časa za druženje. Po času za druženje pa smo odšli na drugo delavnico in se kar kmalu vrnili v dom. Zvečer pa so nam predstavili, kaj je lokalno pridelana prehrana.
Po predstavitvi smo odšli na pripravo za spanje. Drugi dan nama je minil zelo hitro, saj je bilo zanimivo.

                                                           Anuša Pavlič in Lucija Obreza, 7. b

Igranje družabnih iger #hazarderji

                                                                       3. dan na naravoslovnem taboru

Danes je  naš tretji dan v tolminski kotlini, kjer preživljamo čudovit teden. Obiskali smo že sotočje rek Tolminke in Soče, manjšo vzpetino, imenovano Kozlov rob, danes pa vam bom opisal našo raziskovalno odpravo v tolminska korita in obisk Tolminskega muzeja.

Obisk gradu na Kozlovem robu, od katerega so ostale le še ruševine

Zjutraj smo se zbudili ob 7.00. Imeli smo čas za urejanje sob in jutranjo higieno. Petnajst minut do osme smo se zbrali v učilnici, kjer smo imeli jutranji sestanek. OBDARIL NAS JE SVETI MIKLAVŽ! Vsem je prinesel nekaj sladkih dobrot, da pa starši ne bodo godrnjali, smo bili deležni tudi mandarin in suhega sadja. 

Obiskal nas je tudi Miklavž..

Na sestanku smo tudi izvedeli, kaj nas ta dan čaka in kako bomo to izpeljali.  Po sestanku je sledil zajtrk, kjer si je vsak sam postregel z različnimi namazi, mlečnimi izdelki in rezino kruha. Sam sem užival v sladkem okusu marmelade. Med zajtrkom so učitelji pregledali naše sobe in jih ocenili od 1 do 10. S sošolcem sva dobila 9, saj sva pozabila odpreti okno in prezračiti prostor. Po zajtrku smo imeli nekaj prostega časa, kjer smo s prijatelji igrali namizni tenis. Ob devetih se je začel pouk. Z našo skupino smo odšli v tolminska korita. Odpravili smo se peš. Hodili smo dobrih 20 minut, ko smo zagledali pokopališče avstro-ogrskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. 

Obisk avstro-ogrsrskega pokopališča Loče.

Izvedeli smo, da je Tolmin in okolico močno pretresla Soška fronta. Na pokopališču je bilo okoli 6000 grobov. Po zanimivi zgodovinski pripovedi smo pot nadaljevali po ravni stezi, ki nas je po pol ure hoda pripeljala do parkirišča, kjer turisti parkirajo pred obiskom tolminskih korit. Ker pozimi delavci popravljajo v preteklem letu nastalo škodo, in ker je pozimi vstop zaradi nevarnosti prepovedan, tolminskih korit nismo obiskali, smo pa prečkali Hudičev most. 

Nekaj metrov  stran od strašljivega Hudičevega mostu

Zgradili so ga ruski vojni ujetniki, nato pa so ga povečali in popravili Italijani. Za obiskovalce je seveda popolnoma varen, saj se po njem vozijo tudi prebivalci bližnje vasi, imenovane Zadlaz (po kateri se imenuje reka Zadlaščica), vendar je pogled iz mostu zagotovo marsikoga osupnil, da mu je vzelo dih. Most je zgrajen 60 metrov nad sotesko, vendar vsekakor daje videz, kot da razdalja med njim in reko približno 80 metrov. Ko smo prečkali most, smo se napotili do druge znamenitosti, ki smo jo obiskali - Dantejeve jame. Jama se imenuje po italijanskem pesniku Danteju, ki je za svoje delo Božanska komedija navdih dobil ravno ob obisku te jame. Drugo ime jame je tudi Zadlaška jama, po zgoraj omenjeni vasi. Mimo jame je speljana cesta, tako da smo se odmaknili od roba in se razdelili v dve skupini - fantje in punce. Nežnejši spol je najprej pomalical štručko, ki smo jo dobili v domu, fantje pa smo se neustrašno napotili v jamo. Jama je habitat nekaterim živalskim vrstam, kot sta netopir mali podkovnjak in jamska kobilica. Oba smo imeli priložnost videti. Jamska bitja so se na življenje v jami prilagodila na različne načine. Kobilica se je barvno zlila z okoljem, prav tako netopir, ki smo ga "zasačili" med hibernacijo. V jami živi tudi endemit - jamski hrošč. Jama je v skladu z zakonom Republike Slovenije zavarovana. Po vzpenjajočem se ozkem rovu smo "prilezli" do kovinskih vrat, ki navadnim obiskovalcem preprečujejo dostop. Naša učiteljica iz CŠOD- ja je seveda imela ključe in tako smo se znašli v prvi dvorani, kjer smo malo poklepetali o živalskem svetu v jami. Ko smo zapustili jamo smo se zamenjali - punce so odšle v jamo, fantje pa smo pomalicali. Ko so dekleta prišla iz jame smo se napotili domov. Po poti smo se pogovarjali o planinstvu in pohodništvu. Spoznali smo osnovno opremo vsakega aplinista, pravila, ki jih moramo upoštevati v gorah, naučili pa smo se tudi imena okoliških gora. Ko smo prispeli domov nas je čakal kviz, v katerem smo fantje premagali punce :-). Sledilo je kosilo. Hrana je bila dobra, ko smo se najedli pa smo odšli na počitek oziroma na prosti čas. Ob treh smo imeli popoldanski pouk. Naša skupina je odšla v bližnji muzej. Kustosinja nas je prijazno sprejela in nas popeljala v prvo nadstropje, kjer smo spoznali prazgodovinske najdbe na Tolminskem. 

Obisk tolminskega muzeja

Skozi sobane smo spoznavali različna zgodovinska obdobja, od dobe kovin do novega veka in Soške fronte. Spoznali smo Tolminski kmečki upor, imenovan Tolminski punt in nekaj osnovnih informacij o Soški fronti, ki pa jo bomo podrobneje obravnavali v devetem razredu. S polno glavo zgodovinskih dejstev smo se napotili nazaj v dom in povečerjali. Po večerji pa je sledil zelo zabaven večer. Imeli smo večer iger za zabavo. Razdelili smo se v dve veliki skupini in med seboj tekmovali v različnih igrah. Zelo smo se zabavali. Zmagovalcev ni bilo, saj je pomembna zabava, ne zmagovanje. Ob deveti uri smo končali s programom in odšli v sobe, kjer smo se pripravili na počitek. Ob desetih so se ugasnile luči, nočni varnostnik je začel z delom, mi pa smo obiskali deželo sanj.

Upam, da s sem s svojim prispevkom dobro opisal današnji dan. Zagotovo ne morem z besedami povzeti, kako lepo se imamo tu v Tolminu, a če sem vam vsaj malo približal naše razpoloženje, sem dosegel svoj cilj. V petek se vračamo domov, naslednji teden je spet šola in testi, a zagotovo ne bomo pozabili tega lepega tabora.

                                                                                         Miha Okorn, 7. b

Vaje v naši sobi, ki je redno sprejemala pevce in kitariste

4. dan na naravoslovnem taboru

Danes je četrti in predzadnji dan, ki ga preživljamo tu v Tolminu. Če ste že prebrali že prejšnje objave veste kaj se je zgodilo prejšnje dni, jaz pa vam bom opisal kako smo streljali z lokom in plezali ter kako smo z učiteljem Edijem obiskali nemško kostnico, o tem pa kasneje.

Hvala za dobro budnico!

Zbudili smo se ob 7.00 (z velikodušno pomočjo Jana Šobarja in njegove harmonike).   Odšli smo na sestanek  kjer smo dobili navodila, nato pa smo odšli na zajtrk kjer smo si nabrali energijo za naprej in se malo poveselili. Po zajtrku smo se pripravili in odšli do učiteljice, ki nam je pokazala kako se strelja z lokom in nato smo fantje odšli igrat ping pong in ko so punce končale smo odšli preverit naše veščine.  Sam iskreno nisem bil zadovoljen z rezultatom sem bil pa zelo (totalno se ne bojim višine) vesel ko smo se odpravili na plezalno steno, ki je bila visoka 7 metrov in na katero sva jaz in Žan Rozoničnik preplezala kar trikrat. Po kosilu smo odšli v učilnico štiri kjer smo se sestali z učiteljem Edijem, ki je po poklicu zgodovinar in nam je razkazal kostnico. Po že poznani poti proti sotočju smo se odpravili do starega dijaškega doma pri katerem nam je učitelj Edi povedal kako je on bežal iz njega ob potresu 6. maja 1976, ko se je zgradba sesula. Nadaljevali smo ob desnem boku zgradbe dokler nismo opazili znakov za Nemško kostnico. Samo nekaj podatkov o njej: zgradili so jo na koncu (1917) 12. ofenzive, ki je bila zadnja izmed bojev na Soški fronti. Zgradili so jo iz lehnjaka in konglomerata, ki so ju pripeljali iz Bavarske. Za obzidjem in posebnimi vrati sestavljenih iz puškinih cevi  je okoli 920 grobov v katerih je pokopanih okoli 1000  vojakov. Ko smo vstopili smo opazili v les vrezanih 200 imen padlih vojakov. Ostala imena so bila sestavljena v letos obnovljenem mozaiku kjer so bile med črkami pozlačene steklene ploščice. Na stropu je visel 800 kilogramski bronasti zvon, ki ga pa zaradi načela "safety first" raje nismo pozvonili, saj bi se lahko zrušil in nas pokopal pod sabo.

V tem dnevu (in tednu nasploh) sem zelo užival in upam, da bo tako tudi jutri, ko odrinemo domov. Vaše predloge, o čem naj pišemo, nam lahko pošljete na novinarji.osfa@gmail.com. Uživajte v  decembru!

                                                                                      Beno Vrečar, 7. b