Ker se bliža
17. november, Albrehtov dan, sem se odločila, da vam ga
predstavim ter vam povem nekaj o tem, kako je živel mož, po katerem nosi ime naša šola.
Vir: http://www.slovenskenovice.si/tags/fran-albreht |
Pesnik se je
rodil 17. novembra 1889 v tedanji Savinjski, sedaj pa Prešernovi ulici.
Ustno
izročilo pravi, da je bil že v otroštvu zelo miselno razvit, zelo dober pa je
imel tudi spomin. Prvih pet let v osnovni šoli je bil odličen učenec. Po
končani osnovni šoli je šel v srednjo šolo v Kranj, saj je bil izjemno
nadarjen, njegovi straši pa so pričakovali, da bo postal spoštovan gospod.
Vir: https://www.kamra.si/iskanje.html?searchword= Fran%2520Berneker&page=2 |
Da ga je
poezija zanimala že v srednji šoli, kažejo njegovi (žal neuspešni) poizkusi
poezije.
Pisal je tudi za šolski časopis, kjer se je skrival za psevdonimom Rusmir, redkeje tudi
za imeni Studen in Marko Studen.
Radi ali ne,
so se morali njegovi starši sprijazniti s tem, da njun sin ne bo 'gospod'. Fran
se je jeseni leta 1909 odpravil na Dunaj na študij prava, ki si ga je plačal s
svojo doto. S študijem je leta 1912 predčasno odnehal.
Leta 1919 se
je za stalno nastanil v Ljubljani s svojo ženo Vero Kesslerjevo, s katero sta
se istega leta tudi poročila. Pripomogel pa je tudi k slovenskim časopisom, saj
je bil urednik več od njih. Okupacijo je dočakal v Ljubljani in moral leta 1942
in leta 1944 v internacijo (prisilno bivanje pod nadzorom) v Dachau. Istočasno je
bila v internaciji v Rawensbrücku tudi njegova žena Vera. Obadva sta se po
izpustitvi vrnila v Ljubljano, Fran Albreht pa je postal predsednik slovenske
prestolnice.
Rojstna hiša Frana Albrehta. Vir: http://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/17 |
Po vrnitvi je še vedno pisal za časopise, kritike in ocene gledaliških iger, mnogi članki in razprave …
Umrl je 11.
februarja leta 1963 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
V naši
javnosti se je najprej pojavil kot pesnik. Pripomogel pa je tudi k prevajanju
mnogih gledaliških iger.
Upam, da ste
izvedeli kaj več o Franu Albrehtu, saj je bil velik pesnik in res pomemben za
slovensko kulturo.
Za konec pa
bi vam rada predstavila še eno (po mojem mnenju) najboljših njegovih pesmi.
Pesem samotnih
Na okno
trka življenje
In mi
stopamo kakor jetniki,
uklenjeni
vase, iztrgani vsemu,
po izbi
počasi –
počasi –
počasi –
Mi
stopamo kakor jetniki,
Zasenčena čela,
zastrti pogledi
Uklenjeni
vase, iztrgani vsemu;
Ljubezni,
življenju in domovini
ter iščemo…
V naših možganih
je
polno vprašanj. –
In
zunaj kriči življenje
in trka
na okno
in
vabi.
Anuša Pavlič, 7. b
Komentarji
Objavite komentar