Letos se je
naša šola odločila, da bo sodelovala na festivalu Turizmu pomaga lastna glava.
Tema letošnjega festivala je bila Potuj z jezikom, zato smo vedeli, da moramo v
našo nalogo vključiti tako kulinariko kot tudi jezik. S pripravami, ki sta jih
vodili učiteljici Mirjam Hribernik in Sanja Klemenc, smo pričeli že ob začetku
leta. V predstavitev naše šole smo vložili res zelo veliko truda in na koncu
smo bili za svoj trud tudi nagrajeni.
V torek, 9. 4. 2013, je v Ljubljani potekal festival Turizmu pomaga
lastna glava. Učenci smo se v šoli zbrali ob 10.00 in si najprej razdelili
naloge. Potem smo se z mini avtobusom odpravili v Mercator center
Ljubljana-Šiška. Ko smo prispeli, smo najprej pripravili naše
»prizorišče«.
Postavili smo maketo Malega gradu, ki smo jo izdelali sami, in
mizico, na katero smo postavili našo knjigo, meni, jabolčne krhlje in obesek za
ključe ter podstavek za kozarce. Ker nam je do tretje ure, ko naj bi se uradno
začel festival, ostalo še kar nekaj časa, smo lahko odšli še malo po
trgovinah in si ogledali tudi druge stojnice. Ob tretji uri se je festival
uradno začel in v času od tretje do pete ure nas je obiskala tudi komisija.
Uspelo pa nam je ustaviti tudi nekaj mimoidočih, ki so si res vzeli čas in nam
prisluhnili ter preizkusili našo igrico.
Tisti,
ki smo bili pri mizi, smo vsem, ki so se pri nas ustavili, povedali
našo zgodbo o služabniku Šoreku, ki se prijavi na kuharsko tekmovanje, ki ga
priredi Kamniška Veronika. Šorek tako potuje po Kamniku ob znamenitosti do
znamenitosti, ob katerih spoznava različne jabolčne jedi. Recepte si v
različnih jezikovnih slogih zapisuje v svoj zvezek. Na koncu se odloči, da bo
sam pripravil jabolčno jed, ki jo poimenuje jabolčni šorek. A ta sladica mu
pade po tleh in Šorek se ves osramočen opraviči Veroniki, nato pa se spomni, da
ima v žepu še nekaj jabolčnih krhljev. Ponudi jih Veroniki zraven pa ji podari
še svoj zvezek z recepti in ji zaupa svojo življenjsko zgodbo. Pove ji,
da ima doma bolno mamo, ki bi jo rad ozdravil, pa nima denarja, da bi ji kupil
zdravilo. Veroniko to tako omehča, da podari Šoreku da zlat cekin in se
celo znebi kačjega repa.
Vsem smo pokazali tudi meni vseh jabolčnih sladic, ki jih je Šorek spoznal na
svojem potovanju, ki smo ga opremili z različnimi slogani. Pokazali smo jim
tudi naše turistične produkte in jih spodbujali, da preizkusijo našo igrico.
Tisti, ki so bili pri maketi, so dajali navodila za igranje te igrice. Najprej
si dobil cekin z vprašanjem, ki se navezuje na našo zgodbo. Potem si šel v jamo
pod maketo Malega gradu in s svetilko posvetil po jami ter poskušal najti
odgovor. Ko si odgovor našel, si dobil za nagrado jabolčni krhelj ali recept.
Nekateri učenci so hodili po Mercator centru in vabili mimoidoče k naši maketi.
Komisija, ki je ocenjevala stojnice, je bila »skrita«, kar pomeni, da je nihče
ni poznal. Mi pa smo imeli srečo, ker nas je učiteljica, ki je komisijo
poznala iz prejšnjih let, nanjo opozorila. Obiskal nas je tudi član
komisije z mikrofonom in predstavili smo mu našo nalogo.
Ob približno
šestih je bila razglasitev rezultatov. Vsi smo bili zelo vznemirjeni, kajti
eden izmed članov komisije, ki je vodil podelitev nagrad, nas je s svojim
humornim načinom vodenja pustil kar nekaj časa v težkem pričakovanju. Končno je
razglasil, da smo prejeli zlato priznanje. Vsi smo bili zelo veseli. Ker je
bila naša uvrstitev tako dobra, smo svojo šolo lahko zastopali tudi na
predstavitvi v Mercator centru v Mariboru, 23. aprila. Tam so bile zbrane
najboljše stojnice iz cele Slovenije in zato smo imeli veliko konkurenco. Vse
je potekalo približno tako, kot v Ljubljani. Sodniki so bili isti pa tudi urnik
samega festivala je bil skoraj enak. Pred podelitvijo nagrad je tako kot v
Ljubljani potekal kviz, poleg tega pa so bile organizirane še športne igre.
Podelitev nagrad se je v Mariboru zavlekla v sedmo uro tako, da smo v Kamnik
prišli ob približno pol devetih. S seboj žal nismo odnesli nobene
pomembne nagrade.
Tako v Ljubljani kot tudi v Mariboru smo vsi zelo uživali, čeprav smo bili ob
koncu dneva že kar precej utrujeni. Udeležitev tega festivala nam je
vsekakor prinesla tudi veliko novih izkušenj, ki nam bodo v življenju prišle
zelo prav. Upam pa tudi, da se bomo naslednje leto zopet udeležili festivala in
ponovno osvojili kakšno nagrado.
Komentarji
Objavite komentar